Matjaž Romih - Brezabor

Описание: Matjaž Romih - Brezabor
Album: Novice iz Slovenije

Matjaž Romih, glasbenik in radijski voditelj na radiu Slovenija je leta 2005 zmagal na festivalu Slovenski šanson. Nagrada, ki jo je prejel za zmago na festivalu, je bila snemanje plošče. Tako je nastal album Novice iz Slovenije, s katerim se je Matjaž postavil ob bok najboljšim slovenskim kantavtorjem in našo glasbeno sceno osvežil s pronicljivo duhovitostjo in igrivo poetiko. Njegove pesmi na izviren način opisujejo različne odtenke naše realnosti in pokrivajo širok spekter različnih čustvenih stanj. O svojih pesmih izrisuje impresije o življenju, takšnem kot je - kdaj smejoče se in radostno, drugič do absurdnosti trpko. Je avtor glasbe in besedil, ki mu je ob sebi uspelo zbrati
vrhunske glasbenike. Njegova plošča je bila kljub temu, da Matjaž zaradi življenjskih okoliščin ni mogel nadaljevati glasbene kariere, skorajda razprodana. Ker občasno še vedno nastopa, lahko rečemo le, morda pa še kdaj...

_____________________________________________________

Za hišo, tam na robu gozda,
drug ob drugem srčna zveza,
bila sta trdna in ponosna,
košati bor in vitka breza.

Na videz duši nezdružljivi,
popolno skladje dveh teles
sta pokazala med nalivi,
ko veter ju je gnal v ples.

Bor je opletal kot za stavo
s košato krošnjo sem ter tja,
breza pa je s svojo glavo
mu zapeljivo kimala…

(Refren)
Če bil si v svojem srcu čist,
ko pod drevesi si obstal,
je z breze nate padel list
in črni bor je zašepetal:
“To moje osamljeno srce
si prebudila v pomlad,
naj se zgodi, karkoli že,
jaz zate bom tu ostal,
ker imam te strašno rad.”

Lagal bi, če trdil bi,
da sta vedno v vsem se razumela.
O ne, sta kdaj se tudi skregala
in drug na drugega grmela.

Bil bor je strašno ljubosumen,
ko se nasmihala je breza
fantiču, ki se je pogumen
odločil, da prav nanjo spleza.

In ona ni bila imuna
na sladke borove besede,
ko pripeljala se je luna,
in jo je vabil naj prisede.

Refren

Bila sta naokoli znana
kot en poseben par dreves,
zato sta bivala bolj sama,
ker ni ju maral drugi les.

So plitka debla jezikala:
“Kaj pa si mislita, da sta,
ta dva dreveščka domišljava,
bi raje vzela listavca!”

To je oba hudo jezilo
in jima segalo v srce,
a imela eno sta pravilo:
(nikoli!) ne dajva se jim v zobe.

Refren

Nekoč pod žago govorečo
košati bor je moral pasti
in breza v hipu je bila ob srečo
in tudi sama nehala je rasti.

No, z leti si je vendar opomogla,
saj tudi žalost je minljiva,
a rekla bi, če bi le mogla:
Še vedno tukaj dva stojiva.

Lep najin vzor na robu gozda,
drug ob drugem srčna zveza,
bila sta trdna in ponosna,
košati bor in vitka breza …

Skupaj zložil: Matjaž Romih