Škocjanske jame - raziskovanje sifonov

Описание: Prvi pisni viri o Škocjanskih jamah izvirajo že iz 2. stoletja pred našim štetjem. Tudi J. V. Valvasor l.1689 opisuje ponor Reke in njen podzemeljski tok. V devetnajstem stoletju so pričeli načrtne raziskave Škocjanskih jam in leta 1890 prišli do Mrtvega jezera.
Raziskave jam po letu 1800

V devetnajstem stoletju so se lotili raziskav Škocjanskih jam in jih do konca stoletja končali. Prva spodbuda za raziskovalce, da so skušali slediti teku Reke v podzemlje, je bilo iskanje vode za oskrbo Trsta. Tako so na eni strani raziskovali globoka brezna po Krasu, na drugi pa Škocjanske jame in s tem sledili Reki. Slednjega se je 1839. lotil Ivan Svetina, mojster za vodnjake iz Trsta, in 1840. dosegel tretji slap, približno 150 metrov od ponora v Veliki dolini. Naslednje raziskave je med letoma 1851 in 1852 vodil Adolf Schmidl s skupino idrijskih rudarjev z Ivanom Rudolfom na čelu. Prodrli so slabe pol kilometra daleč, do četrtega, morda celo šestega slapa. Tam jim je nenadoma narasla Reka odnesla orodje in vse tri čolne, s čimer se je končalo tudi njihovo delo.Prelomnica v raziskovanju Škocjanskih jam je bila ustanovitev jamarskega odseka pri Primorski sekciji Nemškega in avstrijskega planinskega društva v Trstu leta 1884. Še istega leta je Primorska sekcija dobila v zakup Škocjanske jame. Pod vodstvom »jamskega triumvirata« (Anton Hanke, Josip Marinitsch, Friedrich Müller) in s pomočjo domačinov (Jože Antončič, Jurij Cerkvenik - Gomboč, Franc Žnideršič, Pavel Antončič, Jože Cerkvenik, Janez Delez) so se lotili sistematičnega prodiranja ob reki in raziskovanja jam. V prvem letu delovanja so že premagali šesti slap, »ključni problem raziskovanja«, 1887. štirinajsti slap v Hankejevem kanalu, 1890. so odkrili Martelovo dvorano in 5. oktobra istega leta dosegli breg Mrtvega jezera, slabih 1700 m naprej od zadnjega ponora. Zadnji večji dogodek je bilo odkritje Tihe jame leta 1904 - do nje so priplezali štirje domačini prek 60 metrov visoke stene iz Müllerjeve dvorane. S tem je bilo, vsaj za takrat, odkrivanje škocjanskega podzemlja končano.Skoraj sto let ni bilo nobenih pomembnejših jamarskih raziskav ali odkritij, dokler ni 15. septembra 1991 slovenskima jamarjema potapljačema, Janku Brajniku in Samu Morelu, uspelo preplavati sifona v Marchesettijevem jezeru tik pred Mrtvim jezerom. Za sifonom sta odkrila nove velike rove s podzemeljsko reko in jezeri. S tem pa se odpira novo poglavje: prodreti vzdolž podzemeljske Reke do slab kilometer oddaljenih rovov Kačne jame, skozi katere se prav tako pretaka podzemeljska Reka.