Leopold I. - Tista zakartana ura

Описание: KONTAKT: [email protected]

Besedilo in vokal: Michael Leopold
Bas: Vid Turica
Boben: Karlo Petrović
Kitara: Filip Vadnu
Klavir in synth: Žan Hauptman
Zbor: Jernej Šorli, Danilo Ženko, Daniel Rajh, Matic Jereb, Nejc Birsa, Denis Jančič, Vid Turica
Producent, miks in mastering: Vid Turica
Snemanje: Studio Bejsmen

Animacija in ilustracije: Jernej Žumer - Stokto

Prirejeno po istoimenski skladbi Vlada Kreslina.
_______________________________________________________________
BESEDILO

»Pravijo čas je denar … Eni pregovori zgleda držijo,«
to je pomisla urar, po ten, ko je z vojsko nareda kupčijo.
Te vüre naroča je star general, za fante, v znak spoštovanja,
blešči se gravura v njih: »Artiglieria di Campagna.«

Bli so viharni časi, sklicali fante so pronto,
vse jih preveva ponos, ko jim povejo, ka grejo na fronto.
Predajo jin vüre, mala darila, predajo jin vsa navodila,
kot da je zmaga že v žepi, mladina se vojne je razveselila!

In kot se spodobi po taki novici, so šli proslavit:
»Andiamo ragazzi, vino in karte, zaj se ga gremo napit!«
A eden od njih, medtem ko cela taverna prepeva na glas,
skrivaj vsake teko poškili na srebro, ki mu odšteva čas.

In ko se ponoči vrača domov, toto vüro v roki drži,
ga draga v solzah pričaka, ka naj ne odide, ga prosi, roti.
On ji odvrne: »K tebi se vrnem, še preden prešteješ do tri,«
ker junak, ki podaja se v smrt, ne verjame, ka lehko ga res doleti.

Padajo, padajo karte po mizi,
mladi fantje na Soči, Nadiži.
Padajo, padajo srca in križi,
mladi fantje na Soči, Nadiži.

Mrzla Nadiža in topel senik, čuje se tope, in voha smodnik.
Vüra tiktaka, pehota koraka obranit zahodni mejnik.
Iz Beltinec v Kobarid se eden od njih, mladi soldat,
je priša s pajdaši borit, po dolžnosti, ne pa zato, ker bi rad.

In kaj vse so vidle njegove oči, ma ne bi van tega razlaga,
o takih stvareh se molči, ker v vojni človeštvo nikoli ne zmaga.
Bija je v jarkih sredi noči, ko so s fanti odbili napad,
leža v blati ob mlaki krvi, kjer je opaza srebrni zaklad.

Vüro pobral je iz blata, iskrico upanja sredi teme,
život je včasih kot karta: Enemi da, drügemi vzeme.
Že res, ka je nekomi vüra odbila, a njemi še vedno tiktaka,
odločen, ka to de preživa, podviza se, čas na človeka ne čaka.

Odšteva je vüre, minute, sekunde, in z upanjem misla na dom,
in res ga dočaka, ko vojne je kunec in končno utihne kanon.
Toplina domače peči mu naposled iz glave spodi domotožje …
»Zaj dajte mu vino in karte ... Pa zbogom orožje.«

Padajo, padajo karte po mizi,
mladi fantje na Soči, Nadiži.
Padajo, padajo srca in križi,
mladi fantje na Soči, Nadiži.