In Memoriam - Marko Doles and how I met him

Описание: Decembra lani sem iz svojega skromnega arhiva ponosno povlekel pesem »San lejp tih vecer« in jo danes, z zlomljenim srcem, posvečam Marku Dolesu, ustanovnemu članu legendarne slovenske zasedbe Ana Pupedan, na katero smo vsi zelo ponosni. Nisem si mislil, da bo to zadnja pesem, ki jo bom posnel pred njegovim prezgodnjim odhodom.

Zakaj? Kako? Kdaj? Vse to se sprašujem, a Marka Dolesa nam žal nihče več ne bo vrnil, pa če se sprašujemo v nedogled.

Pravkar sem izvedel, da ga ni več, in sploh si ne morem predstavljati, da se je od nas poslovil tako zgodaj.

Z Markom se nisva dobro poznala, a imel sem to srečo, da sem z njim preživel en dan v življenju, ki mi je za vedno ostal v spominu kot redkokatera stvar.

Z velikim ponosom lahko rečem, da sem bil in sem še vedno eden izmed mnogih oboževalcev skupine Ana Pupedan. Še več – osebno menim, da spadam med večje oboževalce te skupine, o čemer priča dejstvo, da sem v najstniških letih in tudi kasneje hodil na njihove koncerte, kjerkoli so igrali, kadar sem le utegnil. Z leti pa žal vse manj; še posebej sem jih pogrešal, ko smo se preselili v Avstralijo.

Imel sem tudi ogromno srečo, da sem spoznal ostale člane, čeprav le bežno, in v veliko čast mi je, da sem lahko enkrat v življenju skupaj s Simonom, ob maminih njokih, doma zapel in z njim malo zabrenkal na kitaro, preden in potem, ko smo šli na fotografiranje. Simon ni le čudovit fotograf in glasbenik, ampak je predvsem čudovita oseba. Prav tako pa sem prepričan, da sta kot osebi in prijatelja čudovita tudi ostala člana ansambla – Boštjan in Peter –, s katerima se nisem družil, če ne štejem tiste priložnosti v Idriji, ob koncu devetdesetih. Dvomim, da se me bosta sploh spomnila. A danes je jasno, da se je Marko obkrožal le z ljudmi in prijatelji najvišje kakovosti, saj sicer ne bi ostali skupaj toliko časa.

Enkrat sem imel to nepopisno srečo, da sem Marka spoznal osebno, skupaj z ostalimi člani skupine, ko sem bil še najstnik; povabil me je v hišo, čeprav se skoraj nisva poznala. Takrat sem jih skušal zvabiti na turnejo v Srbijo, prek kontaktov, ki sem jih imel v Jagodini, a se žal ni izšlo – izkušnja pa je ostala. Marko me je tisti dan povabil na koncert v Idrijo, me tja odpeljal skupaj z ostalimi Pupedanci in me pred koncertom častil pico. Po koncertu sem imel še dodatno čast: preden me je Marko odpeljal na železniško postajo v Pivko, sem lahko prisostvoval poročni fešti nekoga, ki ga nisem poznal. Tam sem v živo poslušal »Ante Pupedante«. In ne, to ni bil organiziran koncert, ampak igranje in petje iz srca, v čast prijatelju, ki se je poročil, tako kot so to znali Pupedanci.

To samo dokazuje, kakšna oseba je bil Marko in kako neverjetno čudoviti ljudje so bili njegovi prijatelji. Zaradi njega sem tudi jaz prvič v življenju pil špricer, pa mi takrat sploh ni bilo jasno, kako lahko kaj takega piješ. Danes ga bom z veseljem »udaril« tudi jaz, v tvojo čast, Marko.

Marko, tvoja glasba bo večno odmevala na družbenih omrežjih, vsaj dokler bo stal ta svet, in najmanj v naših dušah, dokler bodo naše duše obstajale.

Jezen sem, da ne bomo nikoli več mogli poslušati tvojih bobnov in tvojega vokala ter da Pupedanci ne bodo nikoli več zveneli tako, kot so zveneli s tabo. Vesel, ponosen in počaščen pa sem, da sem imel priložnost te spoznati vsaj enkrat v življenju, in žal mi je, da si se od nas poslovil tako hitro.

Markovi družini in vsem, ki so ga poznali, predvsem pa Pupedancem – Simonu, Petru in Boštjanu – iz dna srca izrekam iskreno sožalje, ki ga pošiljam iz Avstralije. Upam, da bom lahko kmalu položil svečo in rože na tvoj grob, ki ga bodo, žal, prehitro skopali.

Počivaj v miru, Marko Doles, duša legendarna.