Marija Mojca Vilar (Ne)poznani obrazi, Razstava portretov v Menačenkovi domačiji Domžale, 6. 1. 2026

Описание: Slikarko Marijo Mojco Vilar poznamo kot svojevrstno ustvarjalko, ki že desetletja odločno, z dobro mero čutnosti, intuitivnosti in človeške topline stopa po bogati likovni poti slikarskih idej. Likovna snovanja Marije Mojce Vilar so raziskovalna, eksperimentalna in idejno zanimiva. Njena dela so neskončna igra simbolov, ki se jim posveča že od začetka slikarskih potovanj. Izražajo svežino, so barvno bogata, tehnično korektna s poglobljenim raziskovanjem določenih likovnih problemov in se največkrat nagibajo k sodobnejšim likovnim zasnovam.
Domžalčanka Marija Mojca Vilar, diplomirana slikarka, se tokrat v Menačenkovi domačiji Domžale predstavlja z razstavo, ki so jo poimenovali »(Ne)poznani obrazi Razstava portretov«. Odprtje razstave je bilo0 v torek, 6. 1. 2026, odprtja pa se je udeležilo veliko obiskovalcev, med njimi tudi portretiranci. Tako se je Marija Mojca Vilar na tokratni razstavi predstavila v drugačni luči, videli smo njen drug pogled na svet. Na ogled je namreč postavila zanimive portrete, ki so nastajali tekom njenega dolgoletnega likovnega ustvarjanja. Portret je prastari motiv, ki prikazuje posnetek obraznih potez, išče pa tudi osebne lastnosti človeka. Ta zvrst likovne umetnosti tako umetnika postavlja v razmišljujoč trenutek o svojem objektu.
Vse zbrane je v uvodu pozdravila Ivana Potočnik, vodja programa v Galeriji Menačenkova domačija. Za kulturni program je poskrbel sin Marije Mojce Vilar Hieronim Vilar iz benda Lusterdam, razstavo pa je postavil Roman Kos. Marija Mojca Vilar je predstavila nekaj portretov, večina portretirancev se je tudi udeležilo odprtja razstave.
V spremni besedi na vabilu na razstavo je Marija Mojca Vilar napisala: »Prvi poizkus avtoportreta sega v leto 1978, ko sem kot članica Likovnega društva Petra Lobode Domžale pod mentorskim vodstvom akademskega slikarja Fuggerja pogumno risala portrete zanimivih Domžalčanom s svinčnikom, ogljem in v akvarelu. Ti zgodnji portreti so se kasneje izgubili ali pa sem jih podarila prijateljem, ki so jih želeli. Kasneje sem pogumno in intuitivno slikala portrete v akvarelu ob različnih priložnostih – slikarskih srečanjih in tudi po naročilu. V času študija na Visoki šoli za risanje in slikanje v Ljubljani pa portret postal osrednji motiv mojega intenzivnega, poglobljenega študija risanja in kasneje slikanja v akrilu ter olju. Takrat sem portretirala sina, mamo, in tudi sebe, med drugim v avtoportretu s sinom, leta 1992.
Portretirala sem ljudi, ki so v mojem življenju igrali zanimive in pomembne vloge in so se me še posebej dotaknili. Najprej sem jih fotografirala, nato pa jim v sliki dodajala barvitost, poudarjala njihove značilnosti in atribute, ki nakazujejo kdo so, o čem razmišljajo in morda, če mi je uspelo, pokažejo tudi njihov značaj. Iz realistično zasnovanih podob sem z značilno, meni ljubo barvitostjo prikazala živost in energijo posameznika. Poseben izziv in hkrati ganljivo doživetje je bil portret mojega deda Aleša Capudra, maminega očeta, organista in kulturnika, ki ga nisem nikoli poznala, saj je umrl, ko sem bila stara le eno leto. Upodobila sem ga po stari črno-beli fotografiji. Portret je moji mami veliko pomenil; v Domu starejših občanov se z njim vsak dan skoraj pogovarja, kot bi bil še vedno prisoten. Avtoportreti pa so nastajali z opazovanjem svojega odseva v ogledalu in seveda s tem tudi v lastno dušo. Zanimivo je spremljati podobe naslikane skozi daljša obdobja. Tudi mamo sem upodobila večkrat: po fotografiji pri njenih štiridesetih letih (1994), nato pri osemdesetih (2012) in nazadnje pred dvema letoma, ko je dopolnila 92 let. Nekaj portretov so mi za to razstavo posodili ljudje, ki so svoj portret naročili za darila.
Redko smo pogumni in se odločimo slikarju zaupati naslikati svoj portret, vendar skozi mnogo let ga nekako vzljubimo – kot trenutek časa, začutimo lahko globoko spoštovanje do čudeža nekega čarobnega momenta, ki mu je slikar, seveda ako mu je uspelo, v sliko zapisal tudi delček svoje duše.«
Marija Mojca Vilar je diplomirala na Visoki strokovni šoli za risanje in slikanje v Ljubljani pri mentorju, prof. Darku Slavcu. Tu je šolanje tudi nadaljevala na podiplomskem specialističnem študiju, pod strokovnim vodstvom slikarke Huiquin Wang. Svojo slikarsko pot bogati še z ilustracijo in predanim pedagoškim delom. Tudi sama se rada udeležuje likovnih delavnic in slikarskih srečanj. V Menačenkovi domačiji se je predstavila leta 2015 s samostojno razstavo »Labirinti kot vzorci narave«, leta 2024 pa je sodelovala na skupinski razstavi »Slika za prihodnost naših voda.«.
Razstava bo na ogled do 8. februarja 2026: od torka do petka od 10. do 12. ure ter od 17. do 19. ure, ob sobotah od 10. do 12. ure, prazniki zaprto. Vstop prost.
Na Prešernov rojstni, 8. 2. 2026, je Marija Mojca Vilar povabila vse, da se ji pridružite v Menačenkovi domačiji, saj bo portretirala Franceta Prešerna.