Mišo Kontrec - Panonsko morje

Описание: #PanonskoMorje #MisoKontrec

Besedilo: Rok Vilčnik
Glasba: Mišo Kontrec
Aranžma, glasbena produkcija, mastering: Sebastijan Duh

Panonsko morje je pesem o tihem utripu ravnice, kjer so se skozi stoletja prepletali šepeti vetra, sledovi ljubezni in spomin na nekoč mogočno morje. Tam, kjer danes valovi pšenica in zori koruza, so nekoč pljuskali valovi slane vode. Prav ta nenavadna, skoraj pozabljena dediščina prebuja pesem, prežeto s hrepenenjem, nežnostjo in globoko pripadnostjo pokrajini. Besedilo Roka Vilčnika z občutkom oriše večnost panonskih ravnic, glasba Miša Kontreca pa vnaša toplino, ki objame poslušalca. Sebastijan Duh je s skladbi dodal sodoben zven in čustveno globino. Panonsko morje ni le poklon pokrajini ampak je tudi pesem o ljubezni, ki kot nekoč morje preplavlja prostor in čas.

“Skladba govori o razdvojenem hrepenenju. Naša srca se včasih delijo na več ljubezni. Najpogosteje se obračamo k ljubljenim osebam, k domu in tistim velikim malenkostim, ki se nam včasih zdijo prebanalne in jih niti ne upamo sami sebi razglašati za pomembne, a v naši notranjosti z veliko silo krojijo naš mir in zadovoljstvo. Če ljubiš morje, ne moreš živeti v notranjosti kopnega, a kaj, če ljubiš nekoga tam.” Rok Vilčnik

Poetično in romantično besedilo izpod peresa mojstra slovenskega tekstopisja Roka Vilčnika na simbolični način združuje to nemogoče. Morje na kopnem, valovi na polju in srce nekoga, ki hrepeni za sinjino Jadrana, čeprav ljubi svoje ravnice bolj kot sebe.


PANONSKO MORJE

Panonske ravnice v duši dehtijo,
nosijo me jadra, valovi mirijo.
Otoki zelenja, dolga pomlad,
ljubiš Prekmurje, a ne moreš ostat.

Ali reka ve, da tu nekoč bilo je morje
ali ve srce, da je tu bila nekoč ljubezen,
mnogo pristanišč, a eno obzorje?
Vrni se, vrni v rumene valove.

Tih maestral na Goričko nosi,
tiha želja v srcu te prosi.
Vrni se, vrni v rumene valove,
solza je mala, a nosi vse morje.

Pšenica rojeva, štorklje letijo,
da me pogrešaš, mi govorijo.
Spomin na obalo prižiga luči,
sidro se trga, k tebi si želi.

Ali reka ve, da tu nekoč bilo je morje
ali ve srce, da je tu bila nekoč ljubezen,
mnogo pristanišč, a eno obzorje?
Vrni se, vrni v rumene valove.

Tih maestral na Goričko nosi,
tiha želja v srcu te prosi.
Vrni se, vrni v rumene valove,
solza je mala, a nosi vse morje.

Kontakt za medije: [email protected]